Ja, slepič je hudič. A ne tak hudi. Danes so mi pobrali ven šive, vse se lepo celi, skoraj že čisto nepokrivljeno stopicam.
Opravičilo še direktno z moje strani, tudi meni je žal teh dveh špilov, a kaj češ... zdravje je pač zdravje.
In ob tej priložnosti (kako hecno se to sliši-ampak prav pride:) bi rada par stvari iztisnila iz sebe.
Ko takole ležim v domači oskrbi imam seveda preveč časa za razmišljanje in opažanje. Vedno se jezim ker se premalo zavedam/o in cenim/o stvari, dokler jih še imam/o. Ko jih izgubimo je pa hudo. Dobro, ne mislim zdaj na slepič. Ciljam na... hrano recimo. Za en mesec sem omejena na "otroško" hrano, kar naj bi pomenilo vse kuhano, nič kar me napenja, nič čokolade, vse hitroprebavljive zadeve. Pa mi zapaše čips, ki ga v usta baše ati, vem da ga ne smem, ampak vseeno po petih minutah ukradem enega... in mi taaaaakoooo paše in njegov okus lahko poiščem še nekaj časa po tem. Brez da izpraznim celo vrečo.
Pa... recimo to - nimam nobenih hlač z elastičnim pasom. Ne morem si sama obuti nogavic. Ne smem se smejat! Kihat! Kje so še potem vse ostale stvari, ki jih rada počnem, izven vsakdanjih.
Pa samo slepič so mi izrezali.
Ganila in šokirala pa me je zgodba iz torkovega časopisa.
Jan, ki ima bulozno epidermolizo.
Verjetno ste zgodbo prebrali, več ne rabim govorit.
In to je hudič! In ogromno je ljudi, ki se vsak dan bojujejo proti različnim zdravstvenim problemom, oboleli in njihovi bližnji. Moja mati so prav djali - takšna mama si zasluži biti Slovenka leta. Ker že 14 let, dan za dnem, svojega sina dobesedno odlepi iz postelje in mu skuša omogočiti kar se da normalen dan.
Najbolj zanimivo je to, kakšno voljo do življenja imajo ti ljudje...
In zato pravim, da sem jezna na vse (nase ne več, ker sem že razsvetljena s spoznanjem:), ki ne znajo cenit zdravja in ugodnosti ki jih živijo.
In zato!...komaj čakam da spet stopimo na oder in zaropotamo, da grem spet v službo, da grem lahko tečt, pet, kuhat, spat na trebuh, jest junk food, nosit drva, se prehladit, SE SMEJAT!
Hvala Komurkoliže, da sem zdrava!
ROKNROOOOOOLLLLL!!!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
4 komentarji:
Oj, Tina, a ni življenje hecno, ko drvimo iz dneva v dan, nimamo časa razmišljati o svojem zdravju, k nas pa položi dol v postlo al pa v avt za par dni, pa takoj začnemo razmišljati o kvaliteti življenja. Želim ti, da se boš čimprej lahko spet na polno smejala, jedla čips in vse kar ti paše, pa zdaj ne smeš, a ja, itak, pa čimprej nazaj na oder !
Brunooo! Ja, smešno, res je.
Hvala za lepe želje, smejim se že, pa zraven jamram še mal :) do naslednjega odra pa bi morala bit že čisto ok.
Tenkjuu, lep dan!
Tina
veš, pomembno je, da človek v bolezni ni sam...
Sam to si se pa hitro na noge postavila. Ko se je meni slepič razlil, sem lahko šla za dalj časa ven šele po treh tednih se mi zdi. Pa še to le za dve ure, ker sem bila tok utrujena, da sem šla kar nazaj v posteljo prespat dan.
Po ene 5 tednih sem bila pa že bolj pri sebi, čerprav je trajal ene dva mesca, da ne sem lahko vse normalno počela kot pred operacijo. Mi je šlo pa na živce, dokler sem še čutila notranje šive. Beden feling.
Objavite komentar