Pot

Pa se je začela naša četrta studijska avantura!
Vračamo se v Mostar, kjer so se zgodile "Male nore ideje", album, ki je bil navdahnjen od ranjenega mesta z velikim srcem. Takrat je bilo to sicer neverjetno slikovito mestece ob Neretvi še polno odprtih ran, težko si našel hišo, na kateri se ne bi poznale sledi vojne.

Danes so se zadeve precej uredile, stavbe so v večini obnovljene, most spet stoji, ljudje iz vsega sveta, radovedni in željni bogate zgodovine tega mesta vsako popoldne okupirajo stari del mesta in domačini si nadanejo svoje turistične maske. Nam so bolj všeč zvečer, ko jih snamejo in zgodaj zjutraj, ko pijejo jutranjo kavo v svojem najljubšem kafiču ob še precej praznih ulicah (avtobusi prihrumijo nekje po 12h). Ampak takrat smo mi že po zemljo, v prijetno hladnem studiu glasbenega centra Pavarroti, ki so ga v prvih letih po vojni za đabe zgradili veliki glasbeniki in humanitarci, Pavarotti, Bono, Brian Eno in še nekateri.


Ampak..... preden smo mi prišli do našega promisedlanda je bilo treba čez precej hribov in dolin in predvsem meja! Iz Slovenije smo startali približno ob 12h, z načrtom, da bomo zgodaj zvečer v Mostarju že spili prvo pivo.

Štirje smo šli s kombijem, dva kadilca pa še s smoke-mobilom

S polnim kombijem kitar, ferštov, bobnov in ostale ropotije smo bili seveda za mejne organe zelooo (ne)zanimivi in ob vsakem prečkanju so gledali v naše kupe uradnih papirjev vseh mogočih barv kot tele v nova vrata. Predvsem so se naj lotili naši najljubši sosedje. Na hrvaško-bosanski meji, po 7 urah vožnje in slabih 50km pred Mostarjev se nam je na glavo usul plaz birokracije. Hrvaški carinik nam je ob vstopu v Lepo njihovo določil tudi izhodni mejni prehod in ga označil na naših listinah. Ko nam je torej carinik na zadnji meji z obžalovanjem razložil, da tukaj čez ne gre in da moramo na 200 km oddaljen mejni prehod (kar je pomenilo dodatnih 350 km do cilja) se nam je dobesedno zmeglilo pred očmi, predvsem Macotu, ki nas je pripeljal tako daleč (vsa čast). Po nekaj čisto neevropskih komentarjih, ki si jih drugače ne bi privoščili smo se pač vdali v usodi in šli NNNNAAAAAOOOKKKRRRROOOGGGGGG!

Naša poslanca po neuspehu

Dolga pot, dolga zgodba, da skrajšamo... ob pol štirih zjutraj smo prispeli, pozdravili še budne tehnike in producenta Žareta, si malo ogledali studio, obudili nekaj spominov na prejšnja snemanja in se dobesedno odvlekli v svoje sveže postlane postelje.